Od 1. – 18. 8. 2003 se nas je 8 članov Jamarskega društva Sežana odpravilo na jamarsko odpravo v Bolgarijo. Prvotni namen je bil spoznavanje dežele, ljudi ter seveda jam. Kar se logistike tiče, je odprava popolnoma uspela, pobliže smo se spoznali tudi z bolgarskimi jamarji, težave pa so nastale tam, kjer smo jih najverjetneje najmanj pričakovali.

Vse skupaj se je začelo 1. avgusta 2003, ob 17:30, ko smo se z dvema osebnima avtomobiloma odpravili na približno 5000 km dolgo pot. Od Slovenije smo se poslovili na mejnem prehodu Obrežje ter se po hrvaški avtocesti mimo Zagreba zapeljali do mejnega prehoda Lipovac. Okrog enajstih smo tako bili na zadnji bencinski postaji pred mejo Hrvaška-Srbija. Naše konjičke smo oskrbeli z nujnim gorivom ter se odpravili meji naproti. Toda nismo prišli daleč. Niti dva kilometra še nista bila za nami, ki smo se ustavili v koloni. “Prometna nesreča?” smo se spraševali.

Niti ne. Po par metrih smo se zavedli, da je to le vrsta, ki čaka za prehod meje. Koliko kilometrov nas loči od meje se nam ni niti sanjalo. Mogoče 5, 10, 15… Po uri preživeti v koloni smo prišli do obcestnega znaka, na katerem je pisalo 8 km. Nekako smo si oddahnili, saj 8 km konec koncev niti ni tako veliko. Problem pa je nastal čez novo uro, ko je bil kilometer poti za nami in smo prišli do novega znaka. Na njem je pisalo 9 km. Ni nam ostalo drugega, kot da se vdamo v usodo ter čakamo. Koliko? “Sosedje” so govorili da do jutra. Do jutra? Ah ne… toliko pa gotovo ne. In smo čakali. Povprečna hitrost je bila kilometer na uro. Na koncu avtov sploh nismo več vžigali, temveč smo jih raje porivali. Marsikdo je v tej koloni poizkušal srečo s prehitevanjem. Toda vrivanje je tu nemogoče. Vsak, ki je hotel prehiteti kolono je končal na meji, tam pa jih je že čakal policijski avto, ki jih je vračal nazaj. In tako si lahko celo noč opazoval kolone avtomobilov, ki so mimo tebe vozili proti meji, čez pol ure pa jih je policijski avto s prižganimi modrimi lučmi spremljal nazaj na konec kolone. Edini način prehitevanja je bil mogoč takrat, ko se je kolona premaknila za kak meter, če je kdo zaspal pred tabo. Toda to se ni zgodilo ravno pogosto. In tako smo res dočakali peto uro zjutraj, ko se je vse skupaj malo bolj premaknilo. Očitno so na meji odprli več prehodov. Hitrost se je povečala na 3 km na uro in ob 5:30 zjutraj smo končno prispeli v Srbijo. Za nami je bilo 6 ur čakanja za prestop meje oz. ena cela neprespana noč.

Srbija je spet razred zase. Čeprav na meji nismo imeli težav (očitno sta bili besedi speleolozi in odprava čarobni), smo se toliko bolj načudili avtocesti, ki nas je mimo Beograda peljala proti Zaječarju. Že takoj na prvi cestninski postaji sta nas sredi avtoceste pozdravila dva psička, ki sta se mirno igrala. Seveda, saj je avtocesta najlepši poligon za igranje. Ker nas je naslednjih nekaj kilometrov stalno spremljala megla nismo ravno dosti videli, toda zadosti, da smo opazili, da ob avtocesti sploh ni ograje, ki bi preprečevala živalim, da bi skakljale po avtocesti, pa celo kmetje raje uporabljajo avtocesto za dostop na njive, kot katerokoli drugo cesto. Čez “komot” ga ni. Drugače pa smo dokaj varno prispeli do Beograda. Presenetil nas je le še nek viadukt, na katerem smo popotniki na zadnjih sedežih avta dobesedno z glavo butali ob strop (ali so bili kanali erozijskega ali kakšnega drugega nastanka nam ni uspelo ugotoviti) ter avtobusne postaje na sami avtocesti. Po teh dogodkih smo mislili, da smo videli že vse, toda čakal nas je že prehod meje in Bolgarija.

Prehod srbske meje je minil brez zapletov. Čakala nas je le še bolgarska. “Kaj pa je ta luža sredi ceste?” smo se spraševali sopotniki v drugem avtomobilu. Dezinfekcija, 2 evra prosim. Kako?? No, pa so nas zarubili. Prva zapornica je bila za nami. Nato smo prišli na “tapravo” mejo. Pol ure, da so nas sploh opazili, nato birokratski pregled vseh dokumentov. Najprej potni listi…nato dokumenti avtov…pregled prtljažnika…(še sreča, da je bil tako natrpan, da so čelade padle ven, ko si ga odprl in se nikomur ni dalo brskati dalje). Seveda pa ti po vseh obredih pripada še pol ure počitka, preden ti dokončno odprejo zapornico in spustijo v Bolgarijo. Pravzaprav ne v Bolgarijo, temveč le do naslednje zapornice, kjer moraš plačati cestno takso. In nato Bolgarija v vsej svoji lepoti in luknjastih cestah.

Že takoj po prvih kilometrih bolgarskih cest, ki so nas presunile s svojimi griči, hribi, gorami in vrtačami, če ne celo z brezni… smo se zgubili. Kako? Preprosto. Iskali smo jamo Magura, kjer naj bi se srečali z bolgarskimi jamarji, toda zamujali smo že celo uro. Ko smo končno našli napis Magura, smo ugotovili, da to sploh ni jama, temveč vinska klet, nekdo za železno ograjo pa nas je vztrajno podil stran. Minilo je še kakšnih 10 km preden smo končno našli tudi jamo. O bolgarskih jamarjih pa ne duha ne sluha. Odločili smo si ogledati jamo, toda vodiči so nas kar prijetno potegnili za nos. Pred jamo je bila tudi skupina, ki si je želela voden ogled jame, toda bilo jih je nekako premalo, da bi se vodiču splačalo peljati, zato je še nas prepričal, da moramo plačati še dodatnih par levov, za voden obisk. Poskušali smo se upirati, toda kako se boš kregal z Bolgarom, ki niti kima ne tako kot mi, kaj pa da bi še kaj govoril. In tako so nas prevevali čudni občutki ob prvem obisku turistične znamenitosti v Bolgariji. Jama sama je drugače zanimiva predvsem po številnih drasljah, na stropu je tudi dobro viden tok vode, ko je bila jama popolnoma zasuta s sedimentom. V jami se nahajajo tudi 2800 let stare poslikave lova, plesa in ljubezenskih aktov. Čeprav je jama poznana prav po njih, se le teh ne da videti; za poslikave prodajajo neke zareze v steni, ki niti slučajno ne spominjajo na poslikave. Dokaj razočarani smo se odpravili v 20 km oddaljeni Belogradčik, kjer smo se končno tudi srečali z bolgarskimi jamarji.

Toliko, kot nas je razočarala jama Magura, če ne še bolj, nas je fasciniral Belogradčik; natančneje Belogradčiski skali. To je rimljanska trdnjava iz 1. st. pr.n.št., ki se nahaja na bližnjem griču. Področje je sestavljeno iz rdeče kamnine, ki spominja na porfir, vendar je sedimentnega nastanka in močno erodirana. Različne skalnate oblike in barve te popeljejo v pravljični svet, ki tukaj ni daleč od resnice. Zaradi polnosti občutkov, smo se odločili tu prebiti noč. To je bila tudi edina noč, ki smo jo prespali v kampu.

Naslednji dan smo se po Jakovem planu odpravili pogledat prvi manastir na naši poti. To je bil Čiprovski manastir. Majhen samostan, v katerem prebivajo le psi in mačke ter ena nuna. Po tem ogledu smo se odločili, da si bomo ogledali le štiri največje samostane, drugih pa se bomo izogibali, če se bo le dalo. In smo počasi odpeketali proti naši naslednji točki – 80 km oddaljeni jami Ledenika. Poleg luknjastih cest so nas na poti spremljale še številne vprege konj in oslov, ki so na podeželju še vedno najpogostejše prevozno sredstvo. Mogoče tudi najprimernejše za te ceste. Jama Ledenika, kot že ime pove, je ledena jama, v kateri se čez celo leto zadržuje led. V času našega obiska je bil led skoncentriran v enem kapniku, vendar je kljub temu na vhodu bilo videti mrzel zrak, kako izhaja iz jame. Jama za naše razmere dokaj topla saj ima povprečno temperaturo med 7-15 st.C. Ravno tukaj se je zgodila tudi prva nezgoda na našem potovanju. Jureta, ki je alergičen na čebelji pik, je pred jamo pičila čebela. Stvar bi lahko postala zelo resna. Cel preostali dan smo ga nato pitali z najmočnejšimi tabletami, toda stanje je bilo dokaj slabo. Vseeno smo se odpeljali do jame Saeva Dupka. Jama je ena izmed kapniško najbolj bogatih v Bolgariji, v njej pa je, kot v številnih drugih, živel primitivni človek. Jamo si je ogledalo le 5 članov odprave, saj sem jaz ostala z Juretom, ki je počival v senci, Emfra pa si je jamo ogledal že prejšnje leto, ko sta bila skupaj z Jakom na Balkanskem speleološkem kongresu.

Ta dan smo se utaborili na travniku pred Prohodno peštero (jamo) v bližini vasi Karlukovo. Prohodna jama je jama ogromnih dimenzij, po nastanku vodni kanal, z dvema vhodoma (vhod-izhod). Prehodna je brez kakršnekoli opreme, saj ima v stropu dve ogromni okni, ki sta dovolj velik vir svetlobe, da osvetljujeta približno 200 m dolgo jamo. Strop nad jamo je danes debel le še nekaj metrov, v stenah pa gnezdijo številne ptice. Jama služi tudi kot začasno zatočišče pašnim živalim, saj so celotna jamska tla tapecirana s kravjimi in konjskimi dreki. V bližini (le par metrov stran) se nahaja še ena jama in sicer Temnata dupka. Jama je neturistična in za ogled je potrebna čelada in karbidka. Glede na to, da je bila šesterica, brez mene in Jureta v jami le dobro uro sklepam, da jama ni pretirano dolga. V tem času, ko so preostali člani “lazli” po jami, se je na travniku poleg naših avtov začelo zbirati večje število avtov z bivalnimi prikolicami in tovornjakov. “Pa ne da se zbira cirkus?” smo se kasneje spraševali. Toda to ni bil cirkus. Bila je snemalna ekipa, ki se je pripravljala, da bo v jami snemala film o pračloveku. V tovornjakih so imeli s sabo številne kostume in opremo. Žal smo jo mi popihali prej, kot so začeli s snemanjem. Ponoči sta se Emfra in Andrej spustila tudi v bližnje 25 metrsko brezno, za katero smo kasneje od bolgarskih jamarjev izvedeli, da se imenuje Bankovica. Tu so se pojavile tudi prve težave, saj je Polona doma pozabila prsno prižemo. Čeprav smo ji vsi ponujali svojo je ni hotela vzeti in je raje kuhala mulo na površju.

Naslednji dan, 4. 8., smo se po slikoviti soteski reke Iskar (na poti smo si ogledali tudi čudovite navpične sklade – Ljuti brod ) odpravili proti Sofiji (Zofki, kot smo jo mi krstili). Na poti smo si ogledali manjši; Čerepiški manastir, kjer smo nekrščeni izvedeli, da smo “božji izbljuvki” (mar to pomeni, da bog bruha in da smo mi torej deloma božanski?). Ker smo izvedeli, da smo tako veliki grešniki, smo se nekaj kilometrov kasneje prostovoljno podali v pekel. Ta pekel se imenuje Temnata dupka Lakatnik, nahaja pa se 40 m visoko v steni nad reko Iskar. Jama je več kilometrov dolg labirint, iz nje pa po dolgi cevi črpajo vodo. V jami je slabo označena pot do jezera-sifona ter do slapa. Več si brez dobrega vodiča nismo upali ogledati. In končno je prišla na vrsto tudi Zofka. Tu smo se ponovno srečali z našim bolgarskim vodičem – jamarjem Vesselinom, ki nas je popeljal do cerkve Aleksandra Nevskega, ki je s 3170 m2 največja takšna cerkev na Balkanu ter do parlamenta. Ker smo bili za srečanje s preostalimi jamarji še malo prezgodni, smo se odpravili iskat cerkev Bojana, ki spada pod unesco, vendar na žalost ne obratuje ob ponedeljkih (pozneje smo ugotovili, da unesco znamenitosti niso odprte ob ponedeljkih in torkih). Vrnili smo se v Zofko ter tam še dolgo v noč popivali v družbi bolgarskih kolegov. Prespali smo pri tajniku Bolgarske jamarske zveze Alekseju Žalovu.

Naslednji dan smo si končno ogledali cerkev Bojana, kjer so nas orubili za 10 levov na glavo, kar je že prava kraja glede na preostale bolgarske cene. Hoteli smo se povzpeti tudi na vrh Černega vraha (2290 m) vendar žičnica ni delovala (ponovno). Tako smo se odpravili v 119 km oddaljeni samostan Rila, ki je pod unescovo zaščito in hkrati največji samostan v Bolgariji. Ustanovil ga je Ivan Rilski davnega leta 927, še danes pa so v središčni cerkvi ohranjene njegove relikvije. V bližini se nahaja tudi jama, v kateri je živel Ivan Rilski in je tam tudi pokopan, ampak ne boste verjeli, kako se človek lahko uleni. Raje, kot da bi pol ure hodili v hrib, smo se ulegli v senco ob reki in použili hitro pripravljeno kosilo. Tu smo tudi srečali prve Slovence na naši poti in sicer avtobus planincev. Smo se pa lahko sprehodili do naše naslednje točke – jame Snežanka. Do nje vodi 15 min dolga strma pot. Tam smo tudi ugotovili, da je psovka “oštja” popularna tudi v Bolgariji… Jama je relativno majhna, toda bogata jamskih oblik. Ime je dobila po stalagmitu v Čarobni dvorani, ki je popolnoma bel in predstavlja žensko podobo. Nato smo prevozili najbrž še kakšnih 200 km preden smo se dokončno parkirali pri jezeru Batak. Tam smo na ognju poizkušali pripraviti različne specialitete. Med njimi je paradiral pekač buče in paprik, ki smo ga kasneje še tri dni vozili s sabo okoli preden smo vsebino dokončno vrgli stran.

Prvo kopanje je sledilo naslednji dan v 44 km oddaljenem jezeru Dospat. Ta področja so prerasla z neskončnimi iglastimi gozdovi, v katerih je vse modro od borovnic. In kjer je veliko borovnic je tudi veliko “rutic”. Tako smo krstili muslimanske ženske, ki so ob cesti prodajale borovnice. Teh je bilo skoraj toliko, kot borovnic. In ko si šel “srat” v takem gozdu, si moral najprej naredit krog premera 10 m, da si se prepričal, da si resnično sam in šele nato si lahko opravil svojo potrebo.

Zaradi kopanja in obilnega kosila, smo ponovno bili prepozni za ogled turistične jame Jagodinska peštera. Pot do nje vodi po slikoviti Bujnovski soteski, ki jo je izdolbla reka Kričim, nahaja pa se v Rodopih. Jamo smo si še posebej želeli ogledati, saj smo od marsikoga slišali, da je ena izmed najlepših, nahaja pa se v proterozojskih marmorjih. Razlog več, zakaj smo si jo tako želeli ogledati še isti dan je bila cesta, ki je tukaj v še posebej obupnem stanju. Zgleda, da jo popravljajo, toda delavcev ni bilo videti nikjer. No, nekako smo le prepričali vodiča, da je naredil ekstra turo le za nas. Je bil pa ta ogled eden najbolj hitrih v zgodovini človeštva. Skozi jamo, ki je dolga 10 km (turistični del 1 km), smo dobesedno tekli in bili zunaj v 45 min. Od jame sta nam ostali najbolj v spominu dve stvari: novoletna jelka v vhodni dvorani, ter deloma blatna stena, na katero obiskovalci lepijo kovance. Če kovanec pade s stene pomeni, da si grešil. Veliko kovancev je bilo prilepljenih, toda enako število jih je bilo tudi na tleh. Svojo “čistost” je poskušal tudi Emfra. Ne boste verjeli… kovanec se ni obdržal na steni. Ker je bilo zunaj še svetlo, smo se optimistično odpravili v sosednjo sotesko, ki vodi do obmejnega mesta Trigrad. Soteska, še mogočnejša od prejšnje. V njej se nahaja mogočna jama – Djavolskoto Gurlo z najvišjim podzemnim slapom balkanskega polotoka. Žal je bila tudi ta jama zaprta, ko smo prispeli do nje. Zapeljali smo se še do pretežno muslimanskega mesta Trigrad, kjer smo ravno ulovili večerno petje iz minareta.

Noč smo preživeli na travniku ob njivi krompirja. Jutranja rosa je bila spet močna kot dež. Šotori so nam zaradi tega začeli počasi že plesneti.

Zgodaj zjutraj smo se ponovno podali do jame Djavolskoto Gurlo. Tokrat smo bili prezgodnji. Ker pa jam v bližnji okolici ne manjka, smo se sprehodili do vhoda jame Haramiiska, katero smo krstili za Sapramiško. Jama ima, kot večina tukaj, dva vhoda, katera ločuje 20m brezno. V jamo jamarji vodijo tudi turiste. Te smo srečali na poti nazaj. Zadnji dve ženski sta bili obuti v natikače…

V Djavolskoto Gurlo nas je vodila mlada vodička, ki je močno očarala moški spol. Na dnu hrbta je imela tetoviranega netopirčka… Ko je izvedela, da smo jamarji in da imamo s sabo 100m vrvi, bi nas najraje vzela za svoje. Takoj nam je ponudila, da nas popelje na poligon za prosto plezanje, v jamo… kamorkoli. Toda žal smo imeli drugačne načrte in mudilo se nam je. Mogoče bi kateri raje ostal, toda treba se je bilo držati začrtane poti.

Djavolskoto Gurlo je ponorna jama, nastala tako kot večina rodopskih jam v marmorjih. Reka vanjo ponika v slapu, ki je več 10m visok. Turistična pot vodi visoko nad podzemnim tokom reke ter se na površje dvigne skozi ponorno brezno. Stopnice so tukaj tako strme, da bi lahko rekli, da so že navpične, okoli tebe pa letijo netopirji. Simbolika stopnic proti svetlobi je tukaj mogočna. Iz pekla, kjer prebiva hudič, vodijo strme stopnice v svetlobo (odrešenje?).

Po več kilometrih in kresanju misli, smo se znašli v vasi Gela. V njeni bližini naj bi se nahajala Lednicata jama. Jama globoka 104 m z ledenimi kapniki je krojila našo dnevno usodo. Z avti smo kmalu zavili na makadamsko cesto, ki je postala že po par metrih neprevozna. Table ob cesti pa so govorile, da je do h.Lednicata še 6 km. Gremo pa peš, je modrovala šesterica, ki se je po največjem soncu vseeno namenila do jame. In tako so krenili. Ob 12 uri. Z Juretom pa sva začela sušiti šotore, kartati, zbirati vodo iz sosednjega izvira, igrati mlin… ura je bila že 5 popoldan. Ob 6 so se končno primajali prvi. Po njihovih podatkih, so markacije vodile do hute Lednicata. Jama je bila še kakšno uro oddaljena od koče-hotela. Najprej so se sami namenili k jami, toda ker je niso takoj našli, so se le nekaj 100m pred jamo obrnili ter se vrnili h koči. Tam jih je sprejel prijazen dedek (menil je, da je makedonščina bolgarsko narečje in ker lahko razume Slovence, je tudi slovenščina bolgarsko narečje) ter jih popeljal do jame. Ogled je trajal vsega le pol ure, saj so kmalu naleteli na brezno.

Utaborili smo se na travniku ob cesti ter celo noč poslušali zavijanje potepuških psov.

Naslednji dan smo si šli ogledat turistično jamo Uhlovica, za katero smo izvedeli od nekega vodiča. Jama je poznana po številnih dendritih, okoljna kamnina pa je marmor. V jamo so za ureditev poti prinesli 45 ton železa, ravno tako pa vodi jeklena pot tudi del poti do jame, ki je približno 40 m visoko v steni. Območje okoli Uhlovice je prepredeno s številnimi jamami, ki so povezane z nekakšno jamsko potjo, za katero pa nismo imeli časa. Ustavili smo se le v jami Kaleto, ki je lepo vidna s ceste, nahaja pa se 30m visoko v hribu. V njej je nekoč bila trdnjava. Jama bi bila v naših razmerah le manjše okno, saj je dolga le par metrov ter odprta z obeh strani. Naslednja postaja so bile Čepelare; muzej speleologije in krasa, ki se nahaja kar v pritličju hotela ter se nato ustavili še v samostanu Bačkovo. Čeprav je samostan drugi največji v Bolgariji smo ugotovili, da se z Rila ne more kosati nobeden več. Bili smo malo razočarani, toda razočaranje se je kmalu umaknilo drugim skrbem. Začele so se prebavne motnje. Kljub temu nam je uspelo ogledati si še Assenovo krepost – trdnjavo in cerkev na skalnem vršacu, ki s svojo strateško točko obvladuje celotno sotesko ter planjavo z mestom Assenovgrad.

V naslednjih dneh smo v glavnem iskali primerne grme za opravljanje potrebe. Tako smo si 9.8. na hitro ogledali mesto Plovdiv, ki naj bi imelo najveličastnejši rimljanski amfiteater v Bolgariji. Ni nas presunil. Odšli smo dalje. Pri mestu Sliven smo iskali jamo Halkata. Nismo je našli. Le visoko v gorah je samevalo kamnito okno. Krstili smo ga za Halkato in se odpeljali dalje. Po dobrih 100 km smo bili na Črnem morju. Šele tu se je vzdušje malo popravilo. Morje, kopanje, mir… Naša prva postojanka je bilo mestece Nessebar, ki je pod unescovo zaščito. Tipično turistično mestece s čisto evropskimi cenami. Peca je tukaj kupil baterije za fotoaparat. Čeprav je zanje dal toliko, kot bi dal v Sloveniji, jih je dvakrat preplačal za bolgarske razmere. Mesto so ustanovili Tracijani leta 3000 pr.n.št. Kasneje je prišlo v roke velikim civilizacijam,
 kot so Grki, Rimljani, Bizantinci, Turki ter nazadnje Bolgari. To noč smo prebili na rtu Emine, v črnem kampu, ki je bil od morja oddaljen le 200m. Seveda je bilo kampiranje zastonj, privoščili pa smo si tudi nočno kopanje ob polni luni. In celo noč so volkovi zavijali v luno…

Zjutraj nas je zbudil Branko, češ da je videl divjega prašiča, kako se je potikal okrog šotorov. Imel naj bi tudi mlade. Spogledali smo se… V grmu je nekaj zašelestelo… Ko smo pobliže pogledali smo ugotovili, da je bila ta divja svinja čisto navaden udomačen črn prašič.

Naslednja postaja je bil samostan Alazda. To je samostan, ki je bil izklesan v skalo/jamo. Jama je bila najverjetneje poseljena v 5.st. pr.n.št., današnji ostanki pa najverjetneje izhajajo iz turških časov (13. in 14. st.), ko niso smeli graditi cerkva in samostanov. Uporabljali so ga do 18.st., ponovno odkrit pa je bil l. 1928. Popoldne pa smo odšli na rt Kaliakra, ki je del 687ha velikega Naravnega rezervata Kaliakra. Samo tu smo si ogledali približno 10 morskih jam, ki so danes dvignjene približno 10m nad gladino morja, v nekaterih so urejene prav prisrčne gostilne. Zaradi prihajajoče nevihte smo se morali hitro umakniti v notranjost ter zaviti proti vasi Tjulenovo. Tu smo iskali Tiulenovato jamo, ki je ena izmed največjih abrazijskih jam v Bolgariji, do konca 50. prejšnjega stoletja pa je nudila zatočišče številnim tjulnjem. Seveda je nismo našli, saj smo lahko le z vrha klifov opazovali deloma zalite morske jame. Bilo jih je res ogromno. Katera je največja se nismo mogli zedinit. Dostop pa je bil z vrha seveda nemogoč.

Pot proti Madari je bila polna ovinkov. Te smo večinoma naredili po mestu Varna, kjer smo si zaradi slabo (oz. nič) označenih križišč lahko ogledali mestno četrt avtopeskov, vulkanizarov… kar potrebuješ za avto tukaj najdeš… le optike ne… ta očitno v Bolgariji ne obstaja.

Madara je ena izmed unesco točk. Poseljena je bila že okoli leta 5000 pr.n.št., poznana pa je po madarskem jezdecu, ki se nahaja v madarskem zgodovinskem in arheološkem rezervatu. Vklesan je 23m visoko v klifu in predstavlja jezdeca, ki s kopjem zabada leva, zvesto mu sledi pes. Izhajal naj bi iz 8.st., kot počastitev zmagovitega Khan Tervela ter ustanovitve prvega bolgarskega kraljestva. Sam klif je 130m visok, v njegovem vznožju pa se nahaja več jam in grobnic.

To noč smo prebili na strnišču večje njive na poti proti Sevštari.

Bil je ponedeljek, mi pa smo hiteli, da bi si lahko ogledati naslednjo unesco znamenitost – Tracijanske kraljeve grobnice v Sevštari. Pozabili smo, da smo že v Bojani čakali zaman. Najprej smo mislili, da smo prezgodnji, toda domač turist nas je opozoril, da na urniku piše tudi ponedeljek, torek zaprto. Prav gotovo smo zamudili eno najlepših unesco znamenitosti v Bolgariji. Murphy deluje. Kam naprej? Na Jakovo zahtevo, da vidimo vse unesco točke smo zavili proti romunski meji, kjer se nahaja jezero Srebarna. Jezero? Ko smo prišli tja se nam je vsem zdelo bolj mlaka, luža, karkoli samo jezero ne. Mimo Tutrakana in Ruse smo zavili v Narodni park Rusenski Lom, kjer je v jamo izklesanih 40 cerkev, poleg njih pa je v parku še 300 jam. Najbolj poznan med njimi je Ivanov samostan v skali, ki je pod unescovo zaščito. In ker je bil ponedeljek, ga seveda nismo videli. Ogledali pa smo si vseeno nekaj manjših jamskih cerkva. Ker ponovno nismo imeli sreče, smo se odpravili proti zadnji točki tega dne – jami Orlova Čuka. Jama je ena najdaljših v Bolgariji, vhod pa se odpira 40m nad gladino reke Černi Lom. Izdolbla jo je reka v času pleistocenske poledenitve, ko je bilo dno doline v višini današnjega vhoda v jamo. V jami je več arheoloških najdišč ter kolonije netopirjev. Tu smo končno naleteli na srečo tistega dne. Skrbniki jame in koče pred njo so bili izvrstni ljudje. Ker v jami trenutno ni delala elektrika, so nam dovolili, da si jo ogledamo s karbidkami, peljali pa naj bi nas tudi v dele, kjer prebivajo netopirji, čeprav ti deli niso odprti javnosti. Seveda je, prej kot smo imeli pripravljene karbidke, prišla tudi elektrika v jamo, obisk pa je vseeno trajal več kot uro. Tu smo tudi postavili naše “paljatke” (bol. šotore) ter mirno preživeli deloma deževno noč.

Da ne bi zastonj hodili v Kazanlak, kjer je bila naslednja unesco znamenitost, smo malo spremenili smer našega potovanja. Po ogledu rimske postojanke Nikopolis ad Istrum, Drjanovega samostana in jame Bačo Kiro (3500km dolga jama v treh nivojih), smo zavili na Devetaško plato. Spotoma smo hoteli poiskati še Kajlaško peštero, ki je označena na avtokarti, toda zanjo očitno nihče ni vedel. Neki domačin nas je sicer popeljal do neke jame, vendar ni zatrdno vedel, če je ta Kajlaška. No, za nas je bila. V njej je še posebej zanimiv strop, saj je poln različnih fosilov. S stropa gledajo številni dobro ohranjeni odtisi školjk in morski ježki. Jama ima tudi kamin, ki se odpira na površje, v njem pa gnezdi sova. Domačin nas je opozoril še na eno “peštero”, ki da se nahaja v samem mestu Pleven. In kakšni jamarji bi bili, če si je ne bi šli ogledat? Jama se nahaja v mestnem parku, preurejena pa je v prestižno restavracijo, v kateri so upodobljeni praljudje za ognjiščem, medvedje, natakarji pa strežejo oblečeni v kože. Ko smo si zadevo temeljito ogledali, smo zavili v bližnjo restavracijo ter povečerjali. Cene prejšnje restavracije seveda nismo želeli izvedeti. Tu so se spet pojavili resni problemi s tečnostjo nekaterih, ki so resno kazali, da bo potovanja kmalu konec.

Noč smo prebili na pokošenem travniku ob vasi Devetaki, kjer so nas domačini lepo pogostili. Opozarjali so nas le na nočne živali (katere, se nismo mogli zediniti), ki da včasih rogovilijo po poljih, ki pa da se bolj bojijo one nas, kot mi njih. Čudnih občutkov smo pozno ponoči legali spat.

Navsezgodaj zjutraj smo se odpravili proti Devetaški jami, ki sta jo Emfra in Jaka obiskala že prejšnje leto. To je ogromna izvirna jama, poseljena že v pradavnini, v drugi svetovni vojni pa so v njej hranili večje
 količine nafte. V ta namen so v živo skalo izklesali še dodatne dvorane, v jamo pa je vodila tudi železnica. Velikost jame se ne da opisati. Po zbranih podatkih naj bi bila vhodna dvorana največja dvorana v Bolgariji, saj meri kar 300m v dolžino in 57m v višino, jama sama pa je dolga 2,5km. Rovi za dvorano so vsi vodni, po stropu pa prebiva na tisoče netopirjev. Gvano na debelo prekriva tla, v vhodni dvorani pa ustvarja prave male ponvice. 7 jamarjev si je ogledalo prvih nekaj 100 metrov jame in se nato, deloma zaradi netopirjev, ki jih je bilo ogromno, deloma zato, ker bi morali plavati, obrnilo.

Druga jama tega dne je bila Vodopada jama. Tudi ta jama je izvirna, nahaja pa se 800m južno od vasi Krushuna. Po nemogoči makadamski cesti smo se zapeljali do skalnega previsa (cca 30m visok) izpod katerega je izviral manjši potoček. Najprej smo mislili, da je to jama, ki smo jo iskali, čeprav vhod ni bil ravno tak, kot na sliki. Šele ogled okolice nam je izdal, da je pravi vhod v Vodopada jamo še nekaj metrov stran. Naš izvirček je le pečina par metrov dolga. Šesterica jamarjev (brez mene in Nataše) se je hitro oblekla in zabredla v ledenomrzlo vodo. Z Natašo sva jim sledili le z lučko, do mesta, ko je bilo treba zaplavati. V notranjosti sva lahko od daleč opazovala manjši slap, ki je kmalu zginil skupaj z jamarji. Medve sva odšle na sonce pred jamo, ostali pa v ledeno vodo. Niti pol ure ni minilo, ko smo na vhodu zagledale luč. Bil je to Peca, ki se je ves prezebel vračal na površje. Ne mislim plavat v ledeni vodi, je bila izjava. Ostalih pet premraženih se je vrnilo še pol ure kasneje.

Pred previsom ob izvirčku smo kasneje zakurili tri ognje, ob katerih smo se greli in pripravljali večerjo. Noč je bila dokaj mirna glede na prejšnje dni.

Naslednji dan je bila sreda. To je dan, ko so unesco znamenitosti končno spet odprte. Tako smo se odpravili v Kazanlak. Kazanlak je pomembna prometna točka med Sofijo in Burgasom, na vzhodnem robu Doline vrtnic. Je važen center proizvodnje vrtničnega olja. Tu smo si ogledali repliko tracijanske grobnice v parku Tjulbe. Grobnica je bila zgrajena v 4.st. pr.n.št. za tracijanskega vladarja, moderni znanstveniki pa so jo odkrili šele l. 1944 med gradnjo protibombnega zaklonišča. Obisk originala je mogoč le z uradnim dovoljenjem.

Na poti proti Sofiji smo se ustavili še v Koprivštici, ki se nahaja na najvišjem predelu Sredne gore. Vasica je hkrati tudi zunanji muzej, ki predstavlja obdobje bolgarskega preporoda. In nato Sofija. Ponovno smo se srečali s prijatelji jamarji ter ponovno prespali pri Alekseju. To noč se je za polovico članov odprava končala. Zaradi majhne nezgode z vrati stanovanjskega bloka se je naša voznica naslednji dan odločila zapustiti Bolgarijo in se odpraviti domov. Z njo smo seveda šli tudi trije sopotniki.

Prva polovica odprave se je domov vrnila v petek, 15. 8. 2003 ob 20:30 z mešanimi občutki.

Druga polovica si je naslednji dan skupaj z bolgarskimi jamarji ogledala Duhla jamo. Jama je 30km oddaljena od Sofije in je približno 18km dolga, zanimiva pa je predvsem po različnih oblikah kalcitnih in aragonitnih kristalov. Ker so iz jame prišli v zgodnjih popoldanskih urah so se odločili, da si ogledajo še manjšo jamo v bližini – Akademsko peštero. Ker pa je v jami zelo ozek prehod, so se morali kaj kmalu obrniti (prehoden je bil le za Brankota…). Tudi naslednjo noč so prebili pri Alekseju in Magdi ter se naslednji dan odpravili proti Srbiji, kjer so se ustavili na mednarodnem raziskovalnem taboru. Srbi so namreč ravno v tem času pri sebi gostili francoske jamarje in povabljeni smo bili, da se na poti domov oglasimo pri njih. Tu so prebili dva dni in si na planini Miroč ogledali jamo Buronja. Jama je globoka približno 230-300m, dolga pa 2,5km.

Domov so prišli v ponedeljek, 18. 8. 2003 ob 18:30.

 

Člani odprave:

Jaka Jakofčič – vodja odprave, Branko Pipan, Emil Frankič, Nataša Kariž — posadka prvega avta

Polona Frajman, Andrej Peca, Jure Jakofčič, Jasmina Rijavec — posadka drugega avta

Zapisala: Jasmina Rijavec

Dodano s strani potnikov prvega avtomobila: pri jami Haramiiska si je del članov odprave ogledalo naravno okno v steni, ki se dviguje skoraj 100m nad gladino reke, pred prihodom v Kazanlak, pa so si člani prve posadke ogledali kamnit spomenik (Šipka) v obliki trdnjave, ki spominja na bolgarski upor in doseženo svobodo nad Turki. V sami trdnjavi, s katere je lep razgled nad sosednjimi griči in hribi, se nahaja muzej, v katerem je predstavljen omenjeni del bolgarske zgodovine.

Odpravo je deloma finančno podprl Zavod za šport Sežana.