Od 25.4. – 11.5.2008 smo se člani Jamarskega društva Sežana potepali po južni in osrednji Španiji. V Španijo smo se odpravili predvsem zato, da bi se ponovno srečali s tamkajšnjimi jamarji, ki so leto poprej bili naši gostje v Sloveniji ter seveda da bi si ogledali lepote te, nam do takrat še nepoznane, dežele.

 

 

UDELEŽENCI:

Jasmina Rijavec – vodja, Stojan Borštnar, Alenka Čeh, Jaka Jakofčič, Jure Jakofčič, Branko Pipan in Zdenka Žitko.

 

 

Odprava Španija 2008 – potek

Iz Slovenije smo se odpravili 25. aprila, ob sedmi uri zvečer. Pot nas je vodila mimo Benetk, Padove, Piacenze, Genove preko Ventimiglie v Francijo. Tu smo sledili obmorski avtocesti do Figueres (Španija), kamor smo prispeli ob osmih zjutraj naslednjega dne.
Figueres je bil naš prvi postanek na poti v Daimiel. Tu smo si ogledali muzej Dalija ter mestno jedro s tržnico. Popoldan smo se potepali po vetrovnem hribovju, si ogledali samostan Sa
nt Pere de Rodes ter majhno mestece ob morju – Cadaques.

Noč smo prebili v prijetnem kampu v bližini Castello d`Empuries.

27. aprila smo se premaknili v Barcelono. Tukaj smo imeli kar precej sreče, saj je bilo mesto, zaradi štiridnevnega praznika, prazno. Prazne so bile ulice, razen osrednje, po kateri je istega dne potekal maraton.
V mestu smo si ogledali Sagrado Familio, Pedreiro in seveda park Guell. Mesto nas je s svojo arhitekturo prevzelo, a kaj, ko smo imeli na voljo le en dan za oglede. Proti večeru, ki so bili v Španiji nenormalno dolgi, smo že postavljali šotore v kampu pri Sitgesu.

Naslednji dan smo sledili obmorski avtocesti, ki je vodila v Valencio. Tukaj smo porabili skoraj cel dan, da smo si ogledali največji evropski akvarij L`Oceanografic. Zvečer smo, namesto da bi se dali v prvi kamp, raje sledili cesti, ki nas je že vodila v notranjost Španije. Ker na poti ni bilo veliko oznak za kampiranje, smo se odločili slediti prvi, ki se nam bo postavila na pot. Tako smo na koncu pristali v Navalonu, vasici sredi hribovja, dokaj daleč od glavnih cest. Ko smo kasneje povpraševali, niti Španci niso poznali te vasice. Noč je minila mirno.

29. aprila se navsezgodaj odpravimo proti Daimielu. Ker smo bili z jamarji zmenjeni šele popoldne smo seveda tako imeli še veliko časa za raznorazne postanke. Tako smo se najprej ustavili v Albacete, kjer smo si želeli ogledati grad. Vendar žal v Španiji ob osmih zjutraj še ulice ne stojijo pokonci. Tako smo nato zavili proti Alperi, kjer naj bi bile dve turistični jami – žal se zanju sezona še ni začela.
Prvi resen postanek je bil v Barraxu, kjer smo malicali ob prvem mlinu na veter, ki smo ga srečali v Španiji. Don Kihot in Sančo Pansa sta nas od tu naprej spremljala na vsakem koraku.
Da ne bi prispeli v Daimiel prezgodaj, smo si ogledali še El Bonillo, nato pa smo oddrveli naravnost v osrčje Castille – La Manche, kjer so nas že pričakovali daimielski jamarji.

V Daimielu smo bili okrog treh popoldne. Tu sta nas najprej sprejela oba Alejandra, ki sta nam razkazala Centro del Agua (Središče za vodo) ter muzej v njem. Popoldan pa smo si ogledali še Narodni park Las Tablas.

30. april smo porabili za ogled Toleda in Consuegre. Zvečer pa je sledil sprejem pri županu in pogostitev. Društvo je od župana prejelo celo plaketo. Kar je glavno pa je, da smo se ta večer končno srečali vsi, kismo bili skupaj že leto poprej, v Sloveniji.

1. maja smo se premaknili v Riopar. Sledila sta dva dneva jamarstva. Prvi dan smo si ogledali Cueva de Los Chorros od glavnega vhoda do sifona Vera. Za ogled jame smo potrebovali posebno dovoljenje, saj se jama nahaja v Naravnem parku, njen vhod pa se odpira nasredini več kot 100m visoke stene. Reka Mundo, ki izvira iz jame se v mogočnem slapu zliva čez previsno steno in svoj tok nadaljuje cca 50m nižje.

2. maja smo si ogledali isto jamo, saj ima vsega skupaj 53km, vendar iz drugega vhoda – Comunication. Pot do vhoda je precej nevarna, saj se vhod nahaja sredi grmovja, kjer se pasejo španski biki. In ti nisoravno majhni. Jama je v celoti vodna, čeprav ji tudi kapnikov ne manjka. Iz jame smo se vrnili precej blatni, saj je vhodni del precej ozek, najožji del pa je deloma zalit z blatno lužo.

Popoldan smo si ogledali še staro mestno jedro Riopar Viejo.

3. maja našo pot nadaljujemo v Lagunas de Ruidera. Pomanjkanje vode v teh delih Španije je očitno. V lagunah je vodostaj vsaj 10m nižji od normalnega. Na poti k lagunam smo si ogledali še Alcaraz – srednjeveško mesto, kjer je ravno tega dne potekala srednjeveška tržnica. Seveda se je ob desetih zjutraj tudi ta šele dobro začela odpirati. Popoldan si ogledamo še Cueva de Montesinos, v kateri naj bi Don Kihot preživel noč ter se odpravimo v

Valdapenas. Tu se namestimo na domu Emiliota, kjer najprej operemo vso opremo. Zvečer pa se odpravimo na ogled mesta, povečerjamo pa kar v barih s tapas.

4. maj je bil najbolj španski od vseh. V celem dnevu smo namreč videli le eno turistično jamo – Las Ventanas v Pinarju, ostali del dneva pa smo preživeli na kosilih, prigrizkih, na poti. Naš končni cilj je Viznar – tik pred Granado.

5. maja smo v Granadi. Tri četrt dneva preživimo v Alhambri, kjer si pod vodstvom Alejandra ogledujemo številne vrtove, loke, okna. popoldan začutimo pravi utrip Granada še v spodnjem delu mesta. Ulice imajo še danes precej arabskega duha.

6. maj je spet nekoliko bolj razgiban. V Sierri Nevadi si namreč privoščimo kanjoning po Rio Verde. Dve uri hoje po španskem soncu v hrib, dve uri čofotanja po turkizni vodi v dolino. V poznih popoldanskih urah se odpravimo v Sorbas (Almeria). Vodnati del Španije zamenjamo s puščavskim. V Sorbas prispemo v poznih večernih urah in se namestimo v Casa de Lindy.

7. maja zjutraj si ogledamo jamo v sadri El Tesoro. Jama se nahaja v narodnem parku, zato tudi tukaj potrebujemo vodiča. Jama je precej ozka, kjer se razširi pa je polna peska. Poteka le nekaj 10m pod površjem, kljub temu pa je še vedno aktivna – seveda le takrat, ko v tej puščavi dežuje.
Popoldne si ogledamo še manjšo jamo Cueva del Yeso. Ker je zelo razvejana, mi pa kot zgubljene kokoši, se kmalu vrnemo na površje.  Zvečer si ogledamo še turistični center v Sorbasu ter vsi utrujeni odidemo spat.

8. maja pa se nam zgodi nekaj nepredstavljivega. Ponoči namreč začne padati dež. Na tem območju se to baje zgodi zelo poredko, saj imajo le štiri deževne dni na leto. No, mi smo doživeli skoraj dva. Ker se je naša hiška nahajala v manjši dolini, nam je gospodarica vljudno povedala, da ob deževju se pač ne more priti ven, saj so ceste (makadamske) preveč namočene. Čeprav ji nismo ravno verjeli, je imela prav. Niti z verigami ni bilo mogoče priti na vrh klanca. Tako smo celo dopoldne in del popoldneva prebili v hiški in kartali. Španci so nam pripravili kosilo in se s tem oddolžili za naše kosilo prejšnjega dne.

Popoldan, ko dež še kar ni hotel prenehati deževati pa je po nas prišel kopač. Ta je zapregel vsak avto posebej ter ga odpeljal na vrh – glavno cesto.

Tako smo bili ujeti v puščavi zaradi dežja. Zaradi tega nepredvidenega dogodka smo morali preskočiti ogled Cabo de Gata in se odpraviti naravnost v Daimiel.

9. maja si ogledamo največji rudnik živega srebra na svetu (tik za njim je naša Idrija) – Almaden. Tudi ta rudnik je že zaprt, za obiskovalce pa je odprtih le prvih 50m rudnika. V celoti je bil globok čez 700m, v njem pa so kopali že Rimljani. V mestu si ogledamo še areno, ki je v nasprotju z drugimi, ki so okrogle, ta šesterokotna.
Popoldan si ogledamo še Daimiel, nakupimo vse za našo vrnitev domov ter se odpravimo na poslovilno večerjo, ki so nam jo organizirali jamarji društva Huesos inG.E.B.O.
Poslovimo se v zgodnjih jutranjih urah, odspimo še tri urce in že smo pripravljeni na dolgo pot proti Sloveniji.

10. maja ob petih zjutraj zapustimo Daimiel. Še enkrat se poslovimo od najbolj srčnih prijateljev ter zapeljemo v noč. Pot nas pelje mimo Madrida in Zaragoze v Andorro. Tukaj si privoščimo kavo in spočijemo pogled na snegu dvatisočakov.
Ure bežijo, bežijo mesta, bežijo države. Vedno bolj smo oddaljeni od Španije, vedno bližje Sloveniji.

11. maja ob osmih zjutraj smo na dvorišču Brankota v Svetem, kasneje odvržemo še Stojana, Alenko in Zdenko. Ostali trije se le nekaj minut kasneje parkiramo v Šmarjah.
Za nami je dolga in pestra dogodivščina, ki nam bo za vedno ostala v spominu. Tako zaradi kulturnih razlik in navad, kot zaradi čudovite pokrajine, kulture in nenazadnje tudi jam.


Odprava je trajala 17 dni, prevoženih je bilo več kot 6700 kilometrov.

 

Besedilo: Jasmina Rijavec