Jama 1 v Kanjaducah je zaradi močnega prepiha, ki se občasno pojavi na vhodu, burila domišljijo številnim generacijam raziskovalcev. Prva nam poznana dokumentirana raziskovanja segajo v leto 1886, ko so vnjej kopali in iskali vodo avstro-ogrski inženirji s pomočjo domačinov. Njihovo raziskovanje se je končalo v podoru, 20 metrov globoko.

Prvi poznan načrt jame je iz leta 1898, objavljen leta 1906 v publikaciji Alpi Giulie. Prvi slovenski načrt sta izdelala Slavnik in Hribar leta 1959.

Jamarsko društvo Sežana je z raziskovanjem v jami pričelo 8. januarja 1963. Po 39 akcijah kopanja v podoru so do 5. novembra 1974 prišli le nekaj metrov globlje.

Med leti 1970 in 1980 je bilo v podoru prekopano manjše brezno, ki je jamo poglobilo do globine 40 metrov. Raziskave so se nadaljevale med leti 1980 – 1990 in 1990 – 2000, ko so različne skupine iskale prehod v podoru, vendar neuspešno.

Sreča se je nasmehnila šele jamarjem, ki so ponovno pričeli z raziskavami po letu 2000. Med njimi gre največ zaslug Gorazdu Berčiču, ki je v jami prebil največ časa ter sam vodil raziskave in kopanje. Njegova metoda kopanja je nekoliko presenetila starejše jamarje, saj je Gorazd pričel s kopanjem podora proti površju in ne v globino, kot se je to delalo doslej. Toda metoda se je obrestovala in 9. decembra 2003 sta Gorazd Berčič in Slavko Čok našla prehod iz podora v jamo večjih dimenzij. Še isti dan sta se spustila do globine 200 metrov, kjer jima je zmanjkalo vrvi.

12. decembra 2003 je skupina jamarjev (Gorazd Berčič, Slavko Čok, Marko Gombač in Zlatko Miklavec) dosegla podzemni tok Reke. V naslednjih spustih so jamarji raziskali podzemni tok Reke v dolžini 600 metrov peš in okrog 200 metrov s čolni. Širina struge se giblje med 5 in 10 metri. Dvorane sežejo v širino 15 do 85 metrov in višino 10 do 75 metrov.

Po odkritju se je v jamo spustilo več skupin, s točno določenimi nalogami. Tako se je jamo izmerilo, preopremilo, označilo se je poti gibanja in odvzelo vzorce za analizo kakovosti voda. V letu 2005 se je skupaj z Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Parkom Škocjanske jame pričelo opravljati različne meritve vodnega toka.

Ko so nam bile suhe poti jame poznane, in ko smo ugotovili, da sta edini možni nadaljevanji sifona na skrajnih koncih jame, smo se leta 2009 povezali s potapljači JPD Sirena Sub. Potapljača, Damir Podnar in Boštjan Čopi, sta se prvič podala v jamo že aprila. Najprej sta se potopila v odtočni sifon. Vidljivost v sifonu je bila ob pretoku čez 3 m3/s do 2 metra, kar je še dodatno oteževalo raziskovanje že tako širokega rova sifona. Sifon se enakomerno spušča do globine 21 metrov in se nato začne položno vzpenjati. Za sifonom se odpre dvorana večjih dimenzij, dolga približno 250 metrov, ki se ponovno zaključi s sifonom.

Junija sta potapljača preplavala pritočni sifon, globok 6 metrov ter prišla v 100 metrov dolgo dvorano. Na koncu dvorane sta iskala nadaljevanje v novem sifonu, a brez uspeha. Na globini 12 metrov sta se zaradi slabe vidljivosti in omejitve zaradi kisika, obrnila in se vrnila v glavni rov. V vodi sta opazila večje število kozic, pijavk, človeških ribic, nekaj rib in žabo.

Avgusta sta se Boštjan in Dado še enkrat potopila v odtočni sifon. Preplavala sta drugi sifon, ki je dolg približno 10 metrov in do 6 metrov globok in izplavala v 60 metrov dolgi in 6 metrov široki dvorani. Tudi ta se je zaključila s sifonom. V tretjem sifonu sta na globini 5 metrov našla prehod v slepi rov dimenzij 10×10 metrov in višine 2 metra, ki je zapolnjen s peščenim sedimentom. Možnega drugega nadaljevanja v sifonu, zaradi slabe vidljivosti in časovne omejitve, nista našla.