Projekt 99 je v JD Sežana v polnem teku. Od 21 jam, ki jih v okviru projekta moramo pregledati, jih je 15 že za nami. Seveda so med njimi predvsem tiste lepše, večje, za katere se ve, da niso onesnažene. Ker pa jih je do sedaj takšnih že zmanjkalo, so na vrsto prišle tudi tiste, za katere že vrabci čivkajo, da so že desetletja »vaška smetišča«.

 Tako smo si pred tednom dni ogledali Zbrjačevo jamo, včeraj pa še Tončkovo jamo in Jamo v Bjekovniku. Za vse tri jame se že dolgo ve, da so precej onesnažene.

Zbrjačevo jamo smo pregledali prejšnji ponedeljek. Jama je sicer onesnažena, vendar so odpadki v njej starejšega datuma in zaradi tega tudi smradu v jami praktično ni več. Včasih se med smetmi najde tudi kakšen zanimiv predmet iz otroških let naših babic in dedkov.

Nekaj popolno drugega sta Tončkova jama in Jama v Bjekovniku. Za ogled teh dveh jam se nas je začuda zbralo kar precej jamarjev, to pa predvsem zaradi lepega vremena, in ker sva praktično le dva zares vedela, v kaj se spuščamo.

Najprej smo si ogledali Tončkovo jamo. Ta se nahaja precej daleč od Sežane, vendar tik ob dobro zvoženi in poznani makadamski poti, ki pelje v Bazovico. Že dolgo let je znano, da je jama zelo priljubljeno odlagališče odpadkov in jamarji zaradi tega vanjo ne zahajamo. Je bila pa radovednost po 40 letih od zadnjega obiska jame kar precejšnja, saj resnično nismo vedeli, kaj pričakovati v jami. Ampak smo kaj kmalu ugotovili. Novi odpadki so ležali že ob vhodu v brezno, kaj je na dnu pa se je videlo že z vrha. Kupi in kupi odpadkov. Še vedno smo upali, da so to stari odpadki, vendar smo na dnu 30m globokega brezna kaj kmalu ugotovili, da bi bili odpadki v jamo lahko odvrženi še včeraj.  Kljub temu, da je v Sežani, na križišču za cesto, ki pelje do jame, reciklirni otok, ljudje očitno še vedno raje peljejo 500 in več metrov stran, da lahko odpadke odvržejo v jamo. Izcednih voda iz smeti pa je toliko, da raje ne pomislim, kam ta voda odteka in kdo jo kasneje pije.

Zelo slabe volje smo se hitro odpravili ven iz sicer prečudovite jame, v kateri bi v drugačnih okoliščinah preživeli lahko tudi pol dneva.

Ne vem kaj nas je prepričalo, vendar smo se kljub splošni pobitosti odločili, da skočimo še v Jamo v Bjekovniku, ki se nahaja ob isti poti. Med domačini je poznana predvsem po tem, da se vanjo iztekajo »prečiščene« vode iz sežanske čistilne naprave. Koliko je ta voda pitna pa se zavoha že na vhodu. Človek bi mislil, da vodo mehčajo z raznimi mehčalci za perilo. Očitno se trde vode res ne sme spuščati v podzemlje.

Jamo pa so v preteklosti uporabljali tudi kot smetišče čisto drugačnih odpadkov. Na dnu vhodnega brezna je gmota vsaj 100 kubičnih metrov steklenih, kosovnih in gospodinjskih odpadkov, ki segajo še v spodnjo etažo jame. Med njimi prevladujejo ampule, epruvete, zdravila… kar nakazuje, da je jamo kot smetišče desetletja uporabljala sežanska bolnišnica. Brez pretiranega iskanja se med odpadki najdejo ostanki žiletk, škatlic raznoraznih zdravil, stekleničk in še marsikaj. Seveda v globino nismo kopali, saj je bilo že to, kar smo videli čisto dovolj. Leži pa Jama v Bjekovniku tik nad podzemnim tokom Reke, ki je bil odkrit v Jami 1 v Kanjaducah in v kateri lahko opazujemo taisti slap sežanske čistilne naprave. Koliko čista je voda slapu pa si lahko ogledate tukaj, saj smo člani JDS skupaj z IZRK ZRC SAZU opravili analizo vode.

V sklopu projekta moramo popisati še šest jam, za katere vemo, da so ravno tako precej onesnažene. Pred tem pa moramo vse, kar smo videli in vohali to nedeljo, potlačiti v podzavest, nekako odmisliti, nikakor pa ne pozabiti, saj nam drugače ne bo uspelo pregledati še teh nekaj jam. Česa vsega je zmožna človeška brezbrižnost…

 

 

Fotografije: Rosana Cerkvenik