V petek 07.08.15 sva iz Kopra štartala z najinim prijateljem G.B. Proti Bovcu, kjer sva bila dogovorjena, da skupaj s koprskim jamarjem M.Ž. odrinemo proti Kaninu. Čakalo nas je 3 do 4 ure hoda. S seboj smo imeli jamarsko opremo, hrano in pijačo. Čez cca 2 uri hoje smo prispeli do stare pogorele koče Petra Skalarja, kjer so bili utaborjeni Češki jamarji. Tam sta dve jamarki pripravljali večerjo. Povedali sta, da so njuni jamarji v pol ure oddaljeni jami in da delajo na njej že od lanskega leta. Na Kanin naj bi prihajali več let. Poslovili smo se in odrinili po levi poti proti kaninskim podom. Ko smo prispeli je bila že noč in smo zadnjih 400 metrov prehodili ob lučkah. V domu so naju pričakali Zdenka in Boni ter koprski jamar RS. Povedali so nam, da so nekateri jamarji že odšli domov, velika večina pa jih je v bivaku na Kaninskih podih uro in pol hoda od koče. Po večerji smo še kako uro prijetno kramljali in se družili v kuhinji ob toplem špargertu. Zjutraj smo načrtovali odhod v Skalarjevo brezno, kjer naj bi se spustili vse tja do cca 300 metrov. Po zajtrku smo se odpravili proti Skalarjevem breznu. Opazili smo da se nam bliža slabo vreme. Zdenka in Bonni sta se poslovila in odšla proti dolini. MŽ se je odpravil proti sv iskati morebitne vhode novih jam. Mi štirje pa smo se pričeli pripravljati na spust. Žal sem se morala vrniti v kočo, ker sem pozabila čelado. Brezno je od koče oddaljeno 20 minut hoje, zato ko sem se vrnila mojih sotrpinov ni bilo. Odpravila sem se za njimi, vendar zaradi slabe telesne pripravljenosti in krvavih žuljev zaradi dan prej vzpona na Kanin, se nisem spustila do dogovorjenega dela, temveč sem se v ožini pred glavnim vhodnim breznom obrnila in pričela plezati nazaj. Ko sem prispela iz jame sem opazila, da se nevihta bliža sunkovito. Odpravila sem se proti koči, se je MŽ že ogreval- Zadnjih 100 metrov sem pretekla, saj me je že zalival dež. Naslednjo uro pa pol se je ulil močan dež s sodro. Med tem prisopihata vsa mokra BR in goriški jamar, ki je BRja srečal nazaj grede z vrha Kanina, na katerega se je bil odpravil zjutraj. Oba sta bila premočena kot cucka. Ko je dež prenehal, sem se odpravila proti Breznu na ogled. Vsa oprema, ki so jih pustili naši jamarji, je bila oprana. Kar sem lahko, sem raztegnila, da se je sušilo. Vaskotu je zalilo telefon in vsa oblačila. Večkrat sem se odpravila proti prvemu breznu in poslušala ali se vračajo. Vrnili so se šele ob cca 18 uri. Povedali so, da jim je plezanje onemogočil močan slap in da so mogli na polici v breznu Delirium čakati da mine kake pol ure do uro. Ven so prispeli vsi premočeni in premraženi, vendar celi in zdravi. Zvečer so se nam pridružili še Ljubljanski jamarji, katere je, prav tako med potjo, zalival dež. Ob večerji so nam pripovedovali kaj in kako napreduje njihovo delo. Bilo nas je 23. Med njimi sta bila dva Američana in en ruski jamar. Večer se je prelevil v noč in veselico. V poznih urah smo se odpravili spat. Zjutraj so ljubljanski jamarji hitro odrinili proti bivaku. Mi smo malce pospravili in odšli proti dolini ob cca 11 uri. Bilo je naporno, a zelo lepo. Še se bomo vrnili. Kanin in razgled je čudovit, kljub bolečinam se je izplačalo.

Tekst in foto: Reni in Vasja Vadnov